Policija je od leta 2004 obravnavala 13 primerov kaznivih dejanj javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti prek interneta. Število primerov narašča zaradi večje ozaveščenosti ljudi in uspešnega sodelovanja z organizacijo Spletno oko, ki zbira prijave in jih posreduje policiji.

Porast spletnega sovraštva ob določenih temah

Največ sovražnega govora je povezanega z homofobijo in rasizmom, nam je povedala sodelavka Spletnega očesa Lija Mihelič. Število prijav ne narašča nenehno, ampak ko se v javnosti pojavijo aktualne teme, povezane z določenimi manjšinami. Tako so opazili veliko sovražnega govora pri objavah, povezanih z napadom na lokal Open in s parado ponosa.

Psihologu Marku Poliču se zdi nevarno prav to, da je sovražni govor na spletu kot snežna kepa. Ljudje vidijo, da pisci sovražnih gesel ostajajo anonimni in nekaznovani, zato se sovražnemu govoru pridružijo. "V drugih komunikacijskih položajih ljudje ne rečejo vsega, kar mislijo. Na spletu pa se naučijo, da tam lahko počneš karkoli," je dejal.

"Kakršne koli skupine drugačnih so primerne žrtve"

Cenzura po njegovem ni rešitev, ker nikoli ni mogoče cenzurirati zgolj tistega, kar želiš cenzurirati. Rešitev vidi v spodbujanju drugačnega vzdušja v družbi. "K sovražnosti trenutno pripomorejo gospodarska kriza, ki ne udari vseh enako, in nekateri politiki, ki posredno ali neposredno promovirajo sovraštvo do določenih skupin," pojasnjuje.

Sovražni govor na internetu je zgolj izraz nasprotij in sovraštva, ki jih družba ne zna razrešiti. "Že odkar obstaja človeštvo, ljudje jezo stresajo na tistega, ki se ne more braniti. Kakršne koli skupine drugačnih so primerne žrtve," je povedal Polič.

Klemen Košak

Vir: Siol.net

Angleška prijavna točka IWF je objavila Letno poročilo 2009, v katerem poroča o nadaljevanju uspeha iskanja nezakonitih vsebin na spletu in hkrati razkriva obstoj vsaj 450 različnih kriminalnih združb, ki trgujejo z otroško pornografijo.

Ugotovitve kažejo, da samo deset najbolj aktivnih "znamk" omogoča delovanje več kot 650 spornih spletnih strani. IWF z odstranjevanjem teh strani onemogoča dostop do več tisoč slik z otroško pornografijo, prav tako pa IWF s svojim aktivnim delovanjem prispeva tudi k onemogočanju raznih članstev in plačilnih sistemov, ki to grozljivo trgovino.

»Sodelovanje s preiskovalnimi organi na nacionalnem nivoju nas pelje korak bliže k izkoreninjenju problema«, je povedal Peter Robbins OBE, QPM, IWF Izvršni direktor. »Čeprav uporaba interneta in obseg vsebin še naprej raste, ne opažamo sorazmernega porasta komercialne otroške pornografije, katere obseg ostaja v zadnjih letih dokaj statičen. To nakazuje na to, da ima mednarodno sodelovanje vsekakor vpliv na zajezitev razmaha tovrstne trgovine, vendar je pred nami še kar nekaj izzivov. Tehnike, ki jih uporabljajo distributerji otroške pornografije, so vse bolj raznolike, postajajo vse bolj kompleksne, hitrejše, cenejše in bolj oportunistične kot kdaj koli prej. Bistveno je, da smo kljub vsemu en korak v prednosti pred spreminjajočimi vzorci.«

IWF poroča tudi o naraščanju zlorab sicer legitimnih spletnih tehnologij, in sicer za namen distribucije otroške pornografije. Distributerji tovrstnih vsebin zaradi prikrivanja svojih dejanj in izogiba izsleditvi uporabljajo kompleksne sisteme z rednim premeščanjem mrež med ponudniki gostovanja in državami, pri čemer 92% vsebine gostuje na tistih območjih, ki imajo napredno, poceni in dostopno internetno infrastrukturo (Severna Amerika, Evropa in Rusija).

Žal kar 72% fotografij in posnetkov, ki jih obravnavajo na prijavni točki IWF, prikazuje spolne zlorabe otrok, starih med 0 in 10 let, 44% fotografij in posnetkov pa prikazuje posilstvo ali drugo obliko spolnega mučenja nad otrokom.

Fundacija IWF z namenom hitrejšega odstranjevanja otroške pornografije na strežnikih zunaj Velike Britanije načrtuje skupaj s prijavnimi točkami in organi pregona širjenje stikov znotraj internetne industrije po celem svetu. Z večanjem in širjenjem članstva bo IWF pripomogel k zmanjšanju otroške pornografije na strežnikih in skrajšal čas, ki je potreben, da se take vsebine odstranijo.

IWF 2009:

IWF je prejel 38,173 prijav;

8,844 prijav je šlo v nadaljnjo obravnavo

48% vseh obravnavanih prijav otroške pornografije je bilo najdenih na strežnikih v Severni Ameriki; 44% prijav je bilo lociranih v Evropi in Rusiji;

IWF je ISP-jem in drugim relevantnim ponudnikom posredoval 40 obvestil za odstranitev otroške pornografije na strežnikih v Veliki Britaniji.

IWF PRIPOROČILA :

IWF za boj zoper otroški pornografiji podpira kombinacijo sledečih ukrepov:

Hitra odstranitev pri viru.

Deregistracija imena domene, ki je namenjena prodajanju ali posredovanju vsebine.

Blokiranje in filtriranje internetnih strani z namenom prekinitve ponudbe in zaščite uporabnikov pred morebitnim izpostavljanjem kriminalni vsebini.

Ojačati mednarodno sodelovanje z namenom izročanja informacij med internetno industrijo, prijavnimi točkami in organi pregona.

Za več informacij o IWF in kako se spopasti z otroško pornografijo obiščite spletno stran http://www.iwf.org.uk/public/page.103.htm

Vir:IWF

Češko podjetje T-Mobile je začelo z blokiranjem spletnih strani z otroško pornografijo, ki se znajdejo na črni listi angleške prijavne točke Internet Watch Foundation (IWF). Hkratije T-Mobile začel sodelovati tudi s češkim Centrom za varnejši internet. Pri podjetju T-Mobile so že leta 2009 uvedli storitev 'Child lock', ki staršem omogoča nastavitev prepovedi neprimernih vsebin na mobilnikih njihovih otrok, poleg tega se mobilni operater aktivno bojuje zoper problematiko ustrahovanja na spletu. Blokiranje deluje na podlagi URL filteringa. Filter se bo uporabljal v skladu z bazo podatkov URL naslovov strani z nezakonitimi vsebinami, ki jih beležijo na angleški prijavni točki IWF. V primeru, da bo blokirana stran, za katero se bo kasneje izkazalo, da ni nezakonita, bo mogoč neposreden kontakt z IWF, ki bo pregledal pritožbo in v primeru tehtnosti pritožbe stran umaknil iz črne liste. Predstavnik T-Mobila je še dejal, da so tudi sami začeli zbirati podatke o sumljivih spletnih straneh, katere nato posredujejo na policijo.

Vir: www.tmcnet.com

Vlada je na današnji seji sprejela predlog direktive proti spolni zlorabi, spolnemu izkoriščanju otrok in otroški pornografiji. Vlada podpira predlog direktive, ki bo pripomogla k učinkovitejšemu boju zoper spolno zlorabo in izkoriščanje otrok v Evropski Uniji.

Predlog uvaja minimalno približevanje zakonodaj držav članic za inkriminiranje najhujših oblik spolne zlorabe in spolnega izkoriščanja otrok, za razširitev nacionalne pristojnosti in za zagotovitev minimalne pomoči žrtvam. Naslanja se na Konvencijo Sveta Evrope CETS št. 201 o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo, ki predstavlja trenutno najvišji mednarodno veljavni standard za zaščito otrok pred spolno zlorabo in izkoriščanjem ter na obstoječi Okvirni sklep iz leta 2004, ki ga bo navedena direktiva nadomestila.

Zakonodajni predlog med drugim obravnava nove vidike zlorabe otrok z uporabo informacijske tehnologije, širi možnosti za pregon kaznivih dejanj, zagotavlja celovito zaščito žrtev, uveljavlja ocene tveganja za obsojene tovrstnih kaznivih dejanj, intervencijske programe za njihovo preprečevanje, klavzulo o nekaznovanju otrok žrtev.

Vir: www.mp.gov.si

„,Spolne zlorabe otrok‘so grozljivi zločini, ki otrokom do konca življenja pustijo globoke brazgotine. ,Spolno izkoriščanje otrok‘ pomeni zlorabo otroka za spolni predmet in bogatenje na račun njegovega trpljenja. ,Otroška pornografija‘ pomeni podobe spolne zlorabe otrok. Prenašanje otroške pornografije s spleta ali ogledovanje takšnih vsebin na spletu je vzrok za zlorabo vse več otrok za proizvodnjo takšnih podob,“ je povedala evropska komisarka za notranje zadeve Cecilia Malmström. „Nemogoče je, da bi bil odziv EU preveč jasen ali preveč odločen. EU mora storiti vse, kar je v njeni moči, da ta dejanja prepreči, in bo to tudi storila.“

Študije kažejo, da je 10–20 % otrok v Evropi v otroštvu žrtev ene od oblik spolne zlorabe. Nekatere oblike spolnega nasilja so vedno pogostejše. Število spletišč z otroško pornografijo narašča. Na spletu naj bi bilo vsak dan danih v obtok 200 novih otroških pornografskih vsebin. Žrtve otroške pornografije so vse mlajše in podobe postajajo vse bolj eksplicitne in nasilne. Približno 20 % spolnih prestopnikov po obsodbi ponovi kaznivo dejanje.

Današnji predlog vsebuje različne ukrepe za učinkovitejši boj proti tem kaznivim dejanjem:

• za spolno zlorabo in izkoriščanje otrok kot hudi obliki kaznivih dejanj predvideva stroge kazni po vsej EU. Zajete bodo tudi nove oblike zlorabe, kot so navezovanje stikov z otroki prek spleta z namenom spolne zlorabe („grooming“), ogledovanje otroške pornografije brez prenosa datotek ali siljenje otrok k poziranju pred spletnimi kamerami v eksplicitnih položajih,

• „spolni turisti“, ki potujejo v tujino z namenom spolne zlorabe otrok, bodo ob vrnitvi domov kazensko preganjani,

• otroci žrtve bodo zaščiteni pred dodatnimi travmami zaradi zaslišanj s strani organov kazenskega pregona in sodnih organov ali zaradi izpostavljanja javnosti pred sodiščem, zagotovljena pa jim bo tudi brezplačna pomoč odvetnika,

• storilce kaznivih dejanj je treba obravnavati posamično, za vsakega pa je treba pripraviti tudi ustrezno zdravljenje, da ne bodo ponavljali kaznivih dejanj,

• prepoved opravljanja dejavnosti, ki vključujejo redne stike z otroki, mora za storilce kaznivih dejanj veljati po vsej EU, ne samo v državi, v kateri so bili obsojeni,

• države članice sprejmejo potrebne ukrepe za odstranitev spletnih strani, ki vsebujejo ali razširjajo otroško pornografijo. Če je tovrstna spletišča težko odstraniti, saj je lahko odstranitev pri viru zapletena, zlasti kadar strežnik ni v EU, bodo morale države članice zagotoviti možnost preprečevanja dostopa do teh spletišč. V skladu s predlogom bodo lahko države članice natančno določile način preprečitve, vendar bodo še naprej veljala pravna jamstva.

Predlog bi nadomestil veljavno zakonodajo iz leta 2004 in temeljil na predlogu iz marca 2009. Po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe je treba ta predlog preoblikovati. Tako bo Evropska komisija lahko preverila, ali se pravo EU pravilno prenaša v nacionalno pravo, in začela postopke pred Sodiščem EU zoper države, ki teh predpisov ne upoštevajo.

Predlog bosta obravnavala Evropski parlament in Svet EU, po sprejetju pa bo prenesen v nacionalne zakonodaje.

Vir: www.europa.eu

Trojico je tožilo združenje za podporo ljudem z downovim sindromom, ker se po njihovem ni dovolj hitro odzvala, ko je skupina mladoletnikov na Googlovo spletno stran naložila posnetek, na katerem so pretepali svojega avtističnega vrstnika. Čeprav je bil ogled posnetka mogoč le nekaj ur in čeprav so ga na Googlu odstranili takoj, ko so bili nanj opozorjeni, je sodišče pritrdilo argumentom združenja: Googlovi vodilni so odgovorni za škodo, ki je bila prizadejana avtističnemu otroku.

Čas za ukrepanje

Sodba italijanskega sodišča, ki še ni pravnomočna, je z vso ostrino znova zastavila nerešeno vprašanje: kako potegniti mejo med svobodo govora in nedovoljenimi posegi v zasebnost ter drugimi zlorabami svobode govora na spletu. Odgovori so bili kar se da različni. To, kar si je "privoščilo" italijansko sodišče, je grmela ena stran, bo, če postane splošna praksa, pokopalo internet. Njegovo jedro - svobodo - bo zadušila cenzura, so si bili skoraj enotni spletni komentatorji novice o "nori", "smešni", "diktatorski", "berlusconijevski" odločitvi sodišča. A slišati je bilo tudi drugo, sicer tišjo "stran", ki je vztrajala, da je treba na to sodbo pogledati tudi z vidika državljanov, ki so vsak dan žrtve nekaznovanih zlorab "internetne svobode", oziroma kot na obupen poskus, da se na internetu zavarujejo pravice posameznikov, ki jih zagotavljajo deklaracija o človekovih pravicah in vrsta drugih mednarodnih dokumentov. Tisti "vmes" so opozarjali, da je treba na etične, socialne in kazenskopravne izzive, ki jih prinaša nova komunikacijska tehnologija, odgovarjati premišljeno, kajti zahteve po večji državni regulaciji lahko avtoritarne oblasti zelo hitro izrabijo. Dober primer je Kitajska. Pod pretvezo boja proti pornografiji je ministrstvo za industrijo in informacijsko tehnologijo februarja letos uvedlo nov registracijski postopek za lastnike spletnih strani. Blogerji morajo odslej najprej predložiti osebno izkaznico…

Z razmahom interneta se omenjene dileme vsak dan postavljajo tudi v naših logih. Afera Baričević in "razprava" o družinskem zakoniku sta podrli še zadnje zapornice civiliziranega (spletnega) dialoga. Čas je za ukrepanje, opozarjajo mnogi. Spletne strani, zlasti internetni forumi, postajajo vse bolj množičen poligon za vsakovrstne sovražnosti tako do posameznikov, ki so javno izpostavljeni zaradi svojega položaja in vpliva ali zgolj zaradi svoje tragične smrti, kot do marginalnih družbenih skupin. Seznam teh je v Sloveniji pester: kot priročen objekt sovraštva dnevno nastopajo Romi, Judi, istospolno usmerjeni, muslimani, verni ljudje nasploh, izbrisani, ljudje iz nekdanjih jugoslovanskih republik, samske ženske, matere samohranilke, hendikepirani… Predstavnik MMC RTVS je na nedavni delavnici o sovražnem govoru povedal, da vsak dan dobijo po deset do petdeset komentarjev, ki bi jih lahko šteli za sovražni govor v kazenskopravnem smislu. Vsakdo je lahko vsak dan žrtev zmerjanja, klevetanja, sramotenja, izbruhov primitivnosti.

Recimo tega: "Čefurje je treba na šajtergo naložit, pa jih u gnoj kipnat. FUJ ČEFURJI… Ka mi grejo na jetre, eni debili ej…" (nemejebat.com. Kaja Jakopič, 2005). Je bil kaznovan avtor? Je bil kaznovan ponudnik internetnih storitev? Morda skrbnik spletne strani? Nič od tega se ni zgodilo, čeprav omenjeni zapis vsebuje elemente sovražnega govora, ki bi bili lahko podlaga za pregon po uradni dolžnosti. Pravna podlaga obstaja za vse troje. A ko gre za internet in zlorabo svobode govora, ni nič tako preprosto, kot je videti.

Kazenski zakonik v 297. členu določa zaporno kazen za tistega, ki javno razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost do določene skupine ljudi oziroma spodbuja k neenakosti. Ob tem je treba opozoriti, da se v Sloveniji od 1. novembra 2008 poleg razpihovanja rasnega, narodnostnega in verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti z zakonom do dveh let kaznuje tudi spodbujanje k drugi neenakopravnosti. Od 1. novembra 2008 je kot kaznivo dejanje definiran tudi sovražni govor, naperjen proti homoseksualcem ali osebam z drugačnimi političnimi prepričanji. Odgovornost ponudnikov spletnih storitev zelo jasno določa tudi zakon o elektronskem poslovanju na trgu. Ponudniki spletnih storitev so odgovorni za nedopustno vsebino zapisov, če so zanjo vedeli ali bi morali vedeti. Odvetnica Nina Zidar Klemenčič ob tem poudarja, da je težava v tem, da (še) ni sodne prakse. Na vprašanje, ali bi bilo možno zaradi razžalitve, klevetanja in drugih kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, ki se preganjajo na zasebno tožbo kazenski zakonik ta dejanja sankcionira v drugih členih , tožiti urednika oziroma skrbnika spletne strani, ker ni poskrbel za ustrezen nadzor, Nina Klemenčič Zidar odgovarja, da je teoretično to možno, a takšnega sodnega primera ne pozna. "Da je bil ponudnik spletne storitve obveščen o nedopustni vsebini in zapisa ni umaknil, je vsekakor lažje dokazati kot to, da bi moral vedeti, da je do objave sporne vsebine prišlo," dodaja.

Tudi po dopolnjenem 297. členu se lahko kaznuje urednik oziroma njegov namestnik, "če je inkriminirano dejanje storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja, razen če je šlo za prenos v živo in tega ni bilo mogoče preprečiti". Zakon o medijih pa v 8. členu vsebuje določbo, po kateri je z razširjanjem programskih vsebin prepovedano spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni ter izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost. Toda ta zakon ima luknjo: zakon ne vsebuje sankcij, ki bi jih medijski inšpektor ali drug pristojen organ naložil mediju, preko katerega je bila nestrpnost razširjena. Še manj jasno je, kaj lahko uvrstimo med sredstva javnega obveščanja, ko gre za internet. Tudi tu je težava v tem, da ni sodne prakse, v kateri bi se razjasnila tovrstna vprašanja.

Razumevanje sovražnega govora

Gregor Pirjevec, višji pravosodni svetovalec na vrhovnem državnem tožilstvu, v zvezi z ugotavljanjem kazenskopravne odgovornosti uredništva osebno meni, da urednik v teh primerih ne izkazuje oblike krivde (direktnega naklepa), ki jo za storitev konkretnega dejanja zahteva zakon. To seveda ne pomeni, da mediji za spletne vsebine niso odgovorni. Nasprotno: mediji bi se morali bolj zavedati svoje odgovornosti, poudarja. Največ dilem, vključno z različnimi kriminološkimi pristopi, pa izhaja iz razumevanja sovražnega govora. Pirjevec pojasnjuje, da je v omenjenem 297. členu kazenskega zakonika inkriminiran le del tega, kar s sovražnim govorom razumejo sociologi in kulturologi, in sicer kot kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

"Objekt kazenskopravnega varstva je pri tem javni red in mir, ki ga sovražne besede ogrožajo. Ne gre torej za razžalitev posameznih skupin in njihovih pripadnikov, sovražne besede šele pripravljajo kvalitativen preskok od govora k dejanjem. Ali drugače: s samimi besedami še niso nastale spremembe, zaradi katerih bi se morali sprožiti mehanizmi za ohranjanje javnega reda in miru. Kdaj se ti sprožijo, pa je odvisno od pravne ureditve in družbene tolerance," pojasnjuje Gregor Pirjevec. V ZDA, kjer je pojem sovražni govor nastal, pri opredeljevanju tega velja doktrina "jasne in neposredne nevarnosti" (clear and present danger), da se bo sovražni govor stopnjeval v fizično nasilje. Le v tem primeru je po praksi vrhovnega sodišča ZDA utemeljena kazenskopravna intervencija. To pomeni, da je svoboda govora neomejena do meje, ko grozi neposredna nevarnost za napad. Storilcu je v skladu s tem treba dokazati, da je pozival k nasilju, ki mora biti objektivno možno in verjetno. Kot pravi, je naša zakonska ureditev prevzela pristop ameriške sodne prakse, zavarovana dobrina je javni red in mir.

V praksi je tovrstno pojmovanje sovražnega govora videti takole (primer povzemamo po diplomskem delu Andreja Motla Sovražni govor v slovenskih govorih na spletu): uporabniki so med komentiranjem nekega članka o obisku policistov pri Strojanovih zapisali, da bi bilo treba za takšne zgraditi Goli otok, jih v primeru, da nimajo državljanstva, deportirati v Indijo ali Afganistan, jih zbrisati z obličja Zemlje in povečati okostja v jamah, kjer so bili najdeni umrli iz druge svetovne vojne. Policija in tožilstvo sta soglašala, da gre pri tem govoru za izražanje "svobodnih mnenj posameznika", tožilec pa je dodal, da kazenski zakonik ne inkriminira faze golega naklepa do izvršitve kaznivih dejanj in da "nevzpodbujajoča in v preteklost zazrta razmišljanja ne pomenijo začetka izvrševanja kazenskega dejanja".

Pravni teoretiki, ki zagovarjajo ozko kazenskopravno gledanje na sovražni govor, na očitek, da minimizirajo nevarnost in škodljivost sovražnega govora, odgovarjajo, da bi zaostrovanje vodilo le k povečevanju državne prisile. Zato predlagajo alternativne načine boja s sovražnim govorom: bolj zavzeto odzivanje manjšin, civilne družbe, častnih razsodišč, varuha človekovih pravic in organov mednarodnih organizacij. Tudi Gregor Pirjevec poudarja, da so kazenskopravni mehanizmi "zadnje sredstvo, t.i. ultima ratio societas, ki bi ga družba smela uporabiti pri obravnavanju posameznega družbenega problema". Težava je v tem, da so opozorila posameznikov in omenjenih institucij ob splošnem nižanju ravni javnega dialoga vse manj slišna in vse bolj obrobna, avtoriteta institucij, ki na te kršitve opozarjajo, pa tudi zato še bolj na udaru tistih, ki jim sedanje stanje ustreza.

Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik na razmah sovražnega govora opozarja že dalj časa. Težav je, pravi, več: ljudje sovražnega govora kot takega ne prepoznajo lani so denimo na uradu prejeli le dve tovrstni pobudi , zato tudi ne ukrepajo. Organi pregona pa tovrstnih pritožb po mnenju varuhinje ne obravnavajo dovolj resno. "Po našem mnenju bi tožilstvo z dobro pripravljenimi obtožbami lahko veliko prispevalo k odkrivanju in kaznovanju sovražnega govora, s tem pa tudi k ozaveščanju javnosti," je prepričana varuhinja.

Da imajo organi pregona, policija in tožilstvo pri odzivanju na sovražni govor "težave", govorijo številke. Od marca do septembra lani so na Spletnem očesu, slovenski točki za prijavo sovražnega govora in spletno pornografijo, ki deluje pod okriljem mednarodne organizacije INHOPE, prejeli 160 prijav sovražnega govora po 297. členu KZ. Policiji so posredovali 16 prijav. Policija je na tožilstvo poslala 12 ovadb, tožilstvo pa je na koncu vseh 12 primerov zavrglo. Poveden podatek je tudi, da je okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, ki je največje v Sloveniji, lani in predlani od policije dobilo le dve ovadbi v zvezi s kaznivim dejanjem po 297. členu KZ.

Do IP-številke le s sodno odredbo

Po mnenju Gregorja Pirjevca je treba objektivne razloge za "neučinkovito delo" organov pregona iskati v specifiki kaznivih dejanj sovražnega govora, storjenih preko interneta.

"Storilci so ob zaznavi večinoma anonimni, za državnega tožilca pa je pomembno, da se ugotovi osumljenčeva identiteta, saj tožilstvo ne more vlagati obtožnih aktov zoper neznane osebe," poudarja Pirjevec. In čeprav storilci na spletu pustijo več sledi, je njihova identiteta do določene mere zaščitena. Do posameznikove IP-številke (to je številka, ki omogoča identifikacijo računalnika v omrežju) se namreč pride le s sodno odredbo, šele na podlagi tako ugotovljene IP-številke pa lahko organi preiskovanja od ponudnika internetnih storitev pridobijo podatke o lastniku internetnega priključka, kar celoten postopek seveda močno podaljša. Tudi ko policija ugotovi identiteto lastnika priključka, to ni nobeno zagotovilo, da je ta tudi dejanski storilec. "Poznamo primere večstanovanjskih stavb, odprtih oziroma nezaščitenih routerjev (razdelilnikov signala, op.p.), hekerskih zlorab strežnikov, nenadzorovanih dostopov do interneta v šolah, fakultetah in knjižnicah, delitev iste kode za dostop do interneta s strani več zaposlenih v podjetju in istih IP-številk za celoten oddelek oziroma organ javne uprave. V takih primerih je resničnega storilca praktično nemogoče izslediti. Do težav pa lahko pride tudi pri domačih osebnih računalnikih, ki jih uporablja več članov gospodinjstva. V takih primerih so namreč pogosto edine priče družinski člani, ki pa imajo v skladu z določbami ZKP v kazenskem postopku položaj privilegiranih prič, ki niso dolžne izpovedati zoper svoje bližnje," razloge za neuspešnost pregona pojasnjuje Pirjevec.

Tako kot Pirjevec tudi Nina Zidar Klemenčič poudarja, da bi se morali mediji bolj zavedati svoje odgovornosti. "Zlasti resni mediji si ne bi smeli dovoliti, da se po njihovih spletnih straneh zliva takšna gnojnica predsodkov, primitivnosti in sovraštva. Nedopustno se mi zdi pristajati na logiko, da si je mogoče na internetu pač privoščiti več. To je tako, kot da bi se ob množici umorov delali, da ni s tem nič narobe, ker nobenega ne zaprejo. In ni res, da se ne da nič storiti. V nekaterih evropskih državah se mora vsakdo, ki dostopa do spleta preko javno dostopnih računalnikov, prijaviti z geslom, ki kasneje lahko omogoči identifikacijo uporabnika. V nekaterih državah, na primer na Nizozemskem, so dosegli, da lahko v določenih primerih izveš za IP-številko tistega, ki te je žalil in sramotil. Seveda morajo biti pogoji za to opredeljeni, institucija, ki bi presodila, ali so izpolnjeni ali ne, bi bil lahko informacijski poblaščenec, varuh ali kakšna druga sorodna institucija. Lahko bi tudi razmislili, kako v določenih primerih omejiti anonimnost uporabnikov, ki je za mnoge le alibi za nekaznovano pljuvanje. Seveda bodo internetni 'radikalci' rekli, da se da vedno narediti obvod, poiskati luknjo. Res je, nobena regulacija ni stoodstotna. Toda ni vseeno, ali se gnojnica razliva po resnih, kredibilnih medijih ali na kakšni obrobni spletni strani," razmišlja Nina Klemenčič Zidar.

Tujina: od liberalizma do deportacije

Eden najbolj zloglasnih primerov konflikta dveh sodnih praks in pravnih teorij na področju svetovnega spleta je tožba dveh antirasističnih skupin proti ameriškemu internetnemu podjetju Yahoo. Ta je na svojih strežnikih omogočal dražbo nacističnih predmetov, ki so v Franciji zakonsko prepovedani. Francosko sodišče je tožbi ugodilo in od Yahooja zahtevalo, da francoskim državljanom onemogoči dostop do dražbe. Ameriško sodišče pa je nato razsodilo, da bi bila uveljavitev zahteve francoskega sodišča v nasprotju s prvim amandmajem ameriške ustave.

Nemčija je zaradi svoje zgodovine posebno občutljiva za vprašanja sovražnega govora. Znan je primer avstralskega državljana Fredericka T

Primeri iz domače sodne prakse: kdo je v resnici pisal na računalnik

Po uveljavitvi novega kazenskega zakonika so slovenska sodišča obravnavala nekaj primerov, ki razkrivajo vrsto težav in odprtih vprašanj pri preiskovanju in preganjanju kaznivih dejanj po 297. členu KZ, ki inkriminira sovražni govor.

Kako težko je včasih dokazati kazniva dejanja, storjena preko spleta, kaže naslednji primer. Kaznivo dejanje je bilo izvršeno z objavo na forumu spletnega portala lendava.com. Storilec je pod temo z naslovom "Lendava - cigansko naselje" objavil dva prispevka, v katerih je razpihoval sovraštvo do romske populacije. Policisti so z zbiranjem obvestil ugotovili naročnika internetnega priključka, okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti pa je zoper njega vložilo obtožni predlog. Po opravljeni glavni obravnavi, na kateri so bili izvedeni številni dokazi, je sodišče izdalo oprostilno sodbo, in sicer z utemeljitvijo, da obdolžencu ni dokazano, da je storil kaznivo dejanje. Sodišče je sledilo zagovoru obdolženega, ki je navajal, da sam ni napisal spornega prispevka. Sicer je priznal, da je bilo sporočilo napisano z njegovega IP-naslova, vendar je navedel, da je imelo dostop do tega računalnika tudi več njegovih prijateljev in da so ti računalnik uporabljali brez njegovega nadzora. Zaslišani prijatelji so to dejstvo potrdili. Nadalje je sodišče verjelo obdolžencu, ki je zatrjeval, da je v tistem obdobju uporabljal brezžični router in da je zato tehnično možno, da bi se kdorkoli v radiju sto metrov priključil na njegov računalnik. Sodišče se je pri tej odločitvi oprlo na izvedensko mnenje strokovnjaka za računalništvo in informatiko, ki je potrdil, da je vdor v brezžično omrežje kljub varnostnim ukrepom tehnično mogoč. Zaradi vsega navedenega je sodišče sklenilo, da je v zadevi podan utemeljen dvom, da je obdolženec storil dejanje, ki se mu očita, zato je izdalo oprostilno sodbo. Tožilstvo se s takim stališčem ni strinjalo, zato je zoper sodbo vložilo pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tekst: Ranka Ivelja

Vir: www.dnevnik.si

Večina poslancev meni, da za žalitve, ki si jih privošči prvak SNS Zmago Jelinčič, ni opravičila, vendar ukrepov ni

Ljubljana - V državnem zboru se znova začenja polemika o nedopustnosti sovražnega govora poslancev bodisi neposredno v razpravah v parlamentu bodisi v njihovih izjavah novinarjem.

Tokrat je na tapeti zlasti prvak nacionalne stranke Zmago Jelinčič. Med njegovimi najglasnejšimi kritiki je poslanec Zares Franco Juri, ki ga je zbodlo predvsem Jelinčičevo nasprotovanje imenovanju Roka Žarnića za novega okoljskega ministra, ker je tudi hrvaški državljan. Jelinčičev izpad so javno obsodili tudi v SD in LDS. Poslanci SD so v posebni izjavi zapisali, da za tako šovinistično govorjenje ni nobenega opravičila. Poslanec Jelinčič je po njihovem mnenju žalil ne le Žarnića ter predsednika vlade, temveč tudi temeljne vrednote in ustavna načela, ki vsakomur v tej državi zagotavljajo varstvo človekovih pravic in svoboščine.

Zmago Jelinčič je včeraj prešel v nasprotni napad in LDS ter Zares očital, da ne razumejo, kaj sovražni govor je. Kaj pa je sovražnega, jih javno sprašuje Jelinčič, v njegovi izjavi (kolegom poslancem): "Ustvarjate veliko Nezavisno državo Hrvaško, Hrvatje samo ploskajo in se smejejo, ko gledajo, kakšna teleta in kakšni ignoranti sedijo v slovenskem državnem zboru..." Tudi v drugih podobnih izjavah, denimo tisti, da "je med poslanci vsaj dve tretjini totalnih oslov, ki nič ne 'zastopijo'", Jelinčič ne vidi nič napačnega. Opozarjanje na njihovo spornost in zahteve po sprejetju posebnega poslanskega etičnega kodeksa prvak SNS razume le kot omejevanje pravice do svobode izražanja, ki je pogoj osebne in družbene svobode. Jelinčič je med drugim tudi avtor naslednje razprave na javni seji Černačeve komisije za nadzor tajnih služb: "Kdo pa pravi, da ni k Miklavčiču (nekdanji direktor Slovenskih železnic, ki je dal namestiti varnostne kamere) prišla kakšna ženska, pa mu ga potegnila in imajo to lepo na posnetkih in bodo izsiljevali ali njega ali njo?" Vendar vseeno vztraja, da njegovi politični nasprotniki vsako izjavo, ki se razlikuje od njihovega stališča, označijo za sovražni govor. Če bo šlo tako naprej, še piše Jelinčič, bo konec demokracije.

Poslanci, kot rečeno, protestirajo, vendar ostajajo zgolj pri ugotovitvi, da vse to, kar si v hramu slovenske demokracije nekateri privoščijo, ko osebno žalijo, blatijo in teptajo človekovo dostojanstvo, ni dopustno. Poslanec Juri je doslej edini, ki javno zahteva, da se v poslovnik državnega zbora vnese določba, ki bi predsedujočim dovoljevala, da zaradi sovražnega govora, žalitev ali rasističnih žigosanj poslancu odvzamejo besedo in ga kaznujejo. Predsednik poslovniške komisije Tone Anderlič zagotavlja, da poslovnik predsedujočemu na sejah v državnem zboru to že zdaj omogoča. Govornikom v takih primerih lahko izklopijo mikrofone in jih celo ukažejo odstraniti iz dvorane, toda po teh določbah večinoma ne posegajo. Na naslov komisije za poslovnik doslej še ni prispel noben predlog za spremembo poslovnika, povezanega s sovražnim govorom v parlamentu, morda pa bodo o tem govorili, ko bodo pripravili njegovo celovito prenovo, še dodaja Anderlič.

Vir: Dnevnik.si , 17.02.2010

Tekst: Jože Poglajen

Policisti so na Reki uspešno zaključili akcijo Charly, v sklopu katere so iskali moškega, ki je lani na spletu objavljal posnetke otroške pornografije.

Ogromna zaloga datotek

Ko so preiskali njegov dom, mu odvzeli osebni računalnik in še nekatere druge stvari, so odkrili 299 datotek s fotografijami in štiri datoteke z videoposnetki. Vsi prikazujejo mladoletne osebe na način, ki presega meje dopustnega, saj so posnetki osredotočeni le na njihove spolne organe.

Policisti so že potrdili, da je 20-letnik posnetke objavljal na internetu v obdobju od januarja do avgusta 2009, piše Index.hr. Proti njemu so že vložili obtožnico, ki ga bremeni kaznivega dejanja otroške internetne pornografije.

Vir: Žurnal24

Mladina je v 50. Številki decembra 2009 na temo spolnih zlorab objavila intervju s Katjo Bašič, predsednico Združenja proti spolnemu zlorabljanju, ki zbira informacije o spolnih zlorabah, pomaga žrtvam in prijaviteljem spolnih zlorab in včasih tudi piše kazenske ovadbe. Z njo je Peter Petrovčič govoril o problematiki teh kaznivih dejanj in o zgodbah, s katerimi se terapevti združenja srečujejo iz dneva v dan, čeprav je za kaznivo dejanje spolne zlorabe obsojen le tu in tam kak storilec.

Pred dnevi so v enem izmed slovenskih dnevnih časopisov objavili članek, v katerem se kot problem omenjajo lažne prijave pedofilije. Je to res problem?

V Sloveniji je največji problem predvsem neprijavljivost oziroma nizka prijavljivost takih kaznivih dejanj. To dokazuje tudi statistika. Evropske raziskave kažejo, da je vsak deveti deček in vsaka tretja deklica oziroma 30 odstotkov otrok žrtev spolnih napadov. Zdi se mi, da uradne številke v Sloveniji še niso primerljive z ugotovitvami teh raziskav. Zadnja leta število prijav teh kaznivih dejanj pri nas, razen v prvi polovici letošnjega leta, upada. Časopis, ki ga omenjate, je predstavil popolnoma drugačne podatke glede naraščanja ali upadanja teh kaznivih dejanj. Ne sme se videti kot problem ena, dve ali tri krive ovadbe, ampak se moramo vprašati, koliko otrok ima tudi zaradi takega razmišljanja še manjše možnosti za prijavo kaznivega dejanja. Koliko staršev in drugih odraslih, ki želijo te otroke zaščititi, bo to odvrnilo od prijave suma spolne zlorabe. Cilj bi morala biti spodbuda potencialnim prijaviteljem in ne nasprotno.

Ker je prav pri spolnih zlorabah sivo polje kriminalitete precej večje od povprečja?

Prav zato. Pri temnem polju kriminalitete gre povprečno za sedemkratnik raziskanih kaznivih dejanj. In odkritost spolnih zlorab je gotovo slabša od povprečja. Gre za področje, ki ga spremlja veliko tabujev in mitov, in ti se kažejo tudi v pogledu na prijavitelja. Vanj vsi že vnaprej dvomijo. Pri nobenem drugem kaznivem dejanju se že vnaprej ne sprašujemo po motivih prijavitelja.

Zakaj prijavitelja vloma v trafiko organi pregona in drugi državni organi najprej sprašujejo po dokazih, prijavitelja spolne zlorabe pa po vsem drugem?

To počnemo, ker se preprosto ne zmoremo soočiti najprej sami pri sebi s temi dejanji. Poleg tega se s tem problemom tudi kot družba še nismo ustrezno soočili. Majhnost Slovenije le še pripomore k večji prikritosti teh dejanj. Storilec pa je lahko vsak in nihče za nikogar ne more jamčiti njegovih meja. Strahovi, občutek sramu, občutki krivde, nezmožnost spoprijemanja z realnostjo, da se to dogaja v družinah, da se lahko zgodi tudi meni, le še prispevajo k takemu odnosu. Poleg tega so kazniva dejanja s področja spolnih zlorab že po naravi težje dokazljiva v smislu klasičnih dokazov. Podatki kažejo, da prav zaradi specifičnosti takih dejanj dobimo dobro dokazno gradivo zgolj pri petih odstotkih vseh prijavljenih dejanj. Zato je toliko pomembnejše vprašanje, koliko smo pripravljeni verjeti otroku in slišati vsa njegova sporočila. Podatki kažejo, da mu zelo težko verjamemo.

Raje verjamemo urejeni in suvereni glavi družine, čeprav je prav ta najpogosteje storilec?

Danes so mi iz nekega vrtca sporočili, da kljub njihovi zaskrbljenosti, da gre za sum zlorabe otroka, strokovnjaki dvomijo, ker gre za pediatra. In to čeprav je punčka rekla, da »lulek od polbrata ne smrdi tako kot očijev«. Izgovori gredo v smer, češ da je bila lahko prisotna, ko se je oče umival, in je zavonjala smrad. Ne morete verjeti, kaj vse človek sliši pri našem delu. Vsi primeri seveda niso rešljivi, vprašanje pa je, ali se tisti, ki te primere razkrivajo, v svojih glavah zavedajo, da kaj takega lahko stori tudi pediater. Kadar je namreč to nekdo, ki ga poznamo, se s tem ne moremo sprijazniti. Pa saj bi vendarle vedeli, kaj se dogaja, si mislimo. Najprej vedno pomislimo nase, pa jaz sem se družil z njim, poznam ga, ni slab, tega ne bi mogel narediti. Tako so me na neki šoli prepričevali, da ima v celotnem kolektivu najraje otroke prav osumljeni profesor, da gre z njimi prostovoljno v vsako šolo v naravi, se z njimi neprestano ukvarja ... To smo pač ljudje, ne zmoremo ali nočemo videti krute resnice.

Kaj storite vi, ko z vami navežejo stik žrtve spolnih zlorab, greste s podatki vedno na policijo ali je to odvisno od pripravljenosti žrtve?

Kaznivo dejanje spolnega napada je uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Dejstvo je, da takega dejanja ni mogoče ustaviti, če ga ne prijavite. Prijava je mejnik, od katerega naprej začnejo stvari drugače teči. Ko ljudje pridejo k nam, jih obvestimo o vseh možnostih, ki jih imajo na razpolago. Lahko sami podajo ovadbo na tožilstvo ali policijo, zgodi pa se, da na njihovo željo in z njihovim soglasjem mi popišemo njihovo prvo izpovedbo in jo pošljemo organom pregona. Ta možnost prijavitelju zagotavlja podlago za kazensko ovadbo in to, da njegovi prvi občutki in podatki, ki jih je povedal, ostanejo zapisani, če se na kaj pozabi. Mi upamo, da s tem kdaj pomagamo tudi v postopku odkrivanja storilcev. Porabimo pa veliko časa, da ljudem razložimo, zakaj je prijava potrebna in v največjo korist otroka; to ni tako samoumevno. Kadar pa gre za odrasle žrtve spolnih zlorab v otroštvu, se zgodi, da tudi mi pišemo kazenske ovadbe. Posebej, če je dejanje že zastaralo, a ima žrtev potrebo, da z ovadbo to dejanje javno objavi.

Kaj odrasle žrtve spolnih zlorab v otroštvu prižene do tega, da spregovorijo tudi več desetletij kasneje?

Ves ta čas jim je nekako uspelo preživeti in živeti s tem, da jih obvladujejo mehanizmi, ki so se sprožili v otroštvu v času spolnih zlorab. Strah jih je, sram jih je o tem govoriti, prežeti so z občutki krivde, bojijo se, kaj bo z družino, če povedo, bojijo se, da jim niti družina ne bo verjela in da ne bodo dobili podpore, bojijo se, da bodo izključeni iz družine, bojijo se, da bodo prizadeli družino. Pogosto jih poleg vsega skrbi tudi pričakovanje vseh mogočih ljudi in institucij, da bodo povedali točno zgodbo o zlorabi, oni pa se zaradi potisnjenosti dogajanja, s čimer so tudi preživeli, spomnijo samo nekaterih stvari, morda samo nekaterih besed, nekaterih prizorov ali občutkov. Zavedajo se, da dokazov ni, organi pregona namreč še dandanes pogosto govorijo o nujnosti dokazov. Pri tem mislim na klasične dokaze, teh pa pogosto sploh ni.

Pa vendar po vseh teh letih spregovorijo ...

Tudi ko so odrasli, ostajajo z vsemi stiskami in strahovi v položaju otroka in položaju žrtve. Pride pa lahko trenutek, posebna sprožilna situacija, ali pa, da življenja, obremenjenega s posledicami, ki jih nosijo s seboj, preprosto ne zmorejo več, in odločijo se, da bodo spregovorili in začeli pot okrevanja. Posledice spolnih zlorab so pogosto nizka samopodoba, nezaupljivost, občutki sramu, zavrženosti, nemoči, občutki krivde, ki jih spremljajo tudi v različnih življenjskih situacijah, napetost, tesnobnost, občutki osamljenosti, impulzivnost, težave v partnerskih odnosih, omejena komunikacija z ljudmi, čustvena preobčutljivost, pri ženskah lahko tudi ginekološke težave in še številne druge psihosomatske težave. In sčasoma se tega nabere preveč.

Čas torej ne zaceli vseh ran?

Pogosto je tako, ne pa vedno. Mnoge žrtve gredo lahko tudi brez pomoči skozi življenje, poskušajo ga obvladovati tako, da kompenzirajo z uspehi na drugih področjih, recimo na poslovnem področju. Na drugi strani pa so vedno žrtve, ki ne zmorejo molčati, ali celo žrtve, pri katerih se pojavijo tudi psihiatrične težave. Odločitev žrtve, da spregovori, je vedno izredno težka. Pred dnevi je tako prišla k nam mlada ženska, ki je bila v otroštvu zlorabljena. Pred tem je večkrat telefonirala in vedno govorila o svojem prijatelju, ki je bil v otroštvu zlorabljen. Potem se je zagotovo trikrat ali štirikrat že naročila za pogovor, kjer bomo govorili o njenem zlorabljenem prijatelju. Nazadnje je vendarle prišla, a je še vedno govorila o prijatelju in zanj zbirala informacije o možnostih, ki jih imajo zlorabljene osebe. Šele na četrtem pogovoru se je kar naenkrat zlomila, začela je jokati, kot bi se ji duša odtrgala, in povedala, da se je vse to zgodilo njej.

Mati zlorabljenega otroka pogosto tudi do družinskega člana, ki je zlorabljal, goji številna dolgoletna pozitivna čustva. Ob prijavi pa mora izbirati, obeh ne bo mogla obdržati ...

Tudi to se dogaja. Matere so v teh primerih tihe sodelavke. Čutijo ali slutijo, kaj se dogaja, skrbi jih, včasih tudi vidijo dogajanje, vendar prijavo odklanjajo. Ne zmorejo se soočiti, da se to dogaja njim. Pred njihovimi očmi se ruši vse, vendar lažje preživijo tako, da si zatiskajo oči. To pa ima lahko tudi ozadje. Ženske, ki so doživele spolno zlorabo v otroštvu in o njej niso nikoli spregovorile, dokazano težje prijavljajo zlorabe svojih otrok kot pa matere, ki v otroštvu niso bile zlorabljene. Te matere so zaradi nerazkritja in nesoočanja s tem problemom prežete s povsem enakimi strahovi, kot so bile v otroštvu, zdaj pa jih doživlja tudi njihov otrok.

Kaj pa otrok, lahko, če se mu to dogaja od rane mladosti, ta dejanja ima za nekaj vsakdanjega, nekaj normalnega?

Storilec navadno otroku to predstavi kot nekaj normalnega in potem na začetku otrok to res lahko tako sprejema. Ampak tako stanje traja le kratek čas. Ko zlorabe trajajo dolgo časa, otrok pa o tem verbalno ne poroča, se to kaže drugače. Vsak otrok na neki način sporoča, da je žrtev zlorabe. To se vidi iz njegovega vedenja, ki se spremeni. Seveda pa se lahko zgodi, da otrok dolgo ščiti svojo družino, saj se boji, da bo ostal tudi brez drugega, nezlorabljajočega od staršev, in ubere svojo strategijo preživetja. Tak otrok se lahko prilagodi dogajanju, prevzame odgovornost za dogajanje, išče rešitve v tem, da bi moral biti boljši otrok, se obnaša tako, kot misli, da si odrasli želijo. Obenem upa, da je to pravi način, s katerim bo prenehala zloraba. Težava je v tem, da otrok misli, da je zlorabljen, ker je slab, in misli, da tega ne bo več, če bo boljši. Vse je seveda pogojeno in odvisno tudi od starosti otroka.

Žrtve se lahko obrnejo tudi na centre za socialno delo. Če se prav spomnim, se je pred kratkim zgodilo, da je neka zlorabljena ženska tam namesto ustrezne pomoči dobila knjigo o sožitju v družini ...

Treba je vedeti, da ne glede na teoretično in strokovno znanje vsi strokovnjaki kljub vsemu niso sposobni za vsako delo. Za ukvarjanje s problemom spolnih zlorab pa je resnično potrebna tudi osebna odločitev in pripravljenost za to delo. Morda se pri nas premalo uporablja možnost, da se socialni delavec s takimi zadevami ne ukvarja, če mu to ne ustreza. Pa saj s tem ni nič narobe. Seveda pa se kaj takega lažje pripeti socialnemu delavcu, ki nima niti osnovnih znanj o teh specifičnih vprašanjih. Še vedno se tudi dogaja, da se nakazanih sumov o spolni zlorabi v družini ne lotevajo primerno. Preverjajo tako, da povedo, zakaj so prišli. Vnaprej pojasnijo, da prihajajo na ogled, ali držijo sumi o spolnih zlorabah, ki so jih dobili od združenja. Tako ni mogoče odkriti ničesar.

Kaj pa organi pregona, svoje delo na tem področju opravljajo dobro?

Čisto na vseh področjih v okviru pravosodja, torej pri policiji, tožilstvu in sodišču, bi morali to delo opravljati ljudje, ki so se sami odločili posebej za to področje. Nujna bi bila specializacija, ker če je kdo postavljen za kako delo, še ne pomeni, da je v resnici specializiran. Poleg tega bi morali vztrajno in neprestano pridobivati nova strokovna znanja, teh ni nikoli dovolj. S specializacijo se izpolni še zadnji pogoj za dobro delo na tem področju, torej srečevanje z zadostnim številom primerov zlorab. Za vsakega, ki raziskuje neko kaznivo dejanje, je namreč ključno, ali gre v primer z vero v otrokovo izpoved in posledično z namenom najti dokaze za kaznivo dejanje ali ne. Težava je, če se mu prijavitelj ali prijaviteljica ne zdi verodostojna in kredibilna, ker njeno ravnanje v dani situaciji ni ravno tako, kot bi ga na primer preiskovalec želel ali pričakoval. Ali pa se mu porajajo dvomi, ki izhajajo iz položaja osumljenca ali zaradi starosti otroka ali otrokovega okolja. Preiskovalec namreč vedno zbira dokaze, ki bodo potrdili njegovo tezo.

Ampak prijaviteljice, to so navadno matere, so v času spoznanja obstoja zlorab po logiki stvari težko povsem racionalne ...

Prijaviteljice so res pretežno matere, in ko se soočijo z dvomi, ali je bil otrok zlorabljen, je to hudo travmatično spoznanje. Moramo razumeti, da v komunikaciji in nasploh v svojem ravnanju navzven lahko ne delujejo vedno razumno. Zato morajo razumno takrat delovati strokovnjaki in morajo te specifike poznati. Namesto tega pa se tem materam pogosto pripisuje nekonsistentnost v izjavah, nezbranost in ne vem kaj še vse. Ta vtis, ki ga dajejo, seveda lahko vpliva na potek preiskave suma zlorabe. Še vedno se prepogosto dvomi tudi o materah, ki jim otrok zlorabo razkrije po ločitvi. Vedeti je treba, da če storilec ne živi več v družini, se otrok počuti varnejšega in laže razkrije zlorabo. Poleg tega je hitrost raziskovanja spolne zlorabe bistvena za pridobivanje kakovostnih in količinsko ustreznih informacij. Pri našem delu naletimo tudi na to, da informacije o sumih dolgo čakajo ali pa se jim ne posveti ustrezna pozornost. Najodmevnejši tak primer, kjer smo tudi mi podali nekatere informacije, je bil postopek zoper nekdanjega artiškega župnika Karla Jošta. Od takrat, ko smo posredovali podatke, do začetka postopka je trajalo skoraj dve leti. Enostavno se še vedno ne jemlje vsak posamezen primer izjemno resno in se tudi takoj ne loti reševanja zadeve.

Organi pregona torej delajo bolj kot ne škodo?

Ne, tega ne trdim. Trdim pa, da upravičeno pričakujemo, da za mite in tabuje pri raziskavi takih kaznivih dejanj ne sme biti prostora. Prav tako lahko trdim, da bi morali tudi preiskovalci bolj prisluhniti vsakomur, ki bi vedel kaj povedati o konkretnem primeru, in pri zbiranju obvestil bolj razširiti preiskave. V družini ali širši družini, v kateri je bil otrok zlorabljen, bi morali biti bolj pozorni na vsakega otroka, ne glede na njegovo starost. Bom ponazorila s primerom. Pred časom je k nam prišla mlada ženska v poznih dvajsetih, ki je sploh prvič spregovorila o tem, da jo je oče spolno zlorabljal. Njena sestra je poročala o tem, da jo oče spolno zlorablja. Ker je bila težavna najstnica, ki ji tega ni verjela niti mati, se je krepil dvom o utemeljenosti njene prijave. Starejša sestra je spremljala dogajanje, nihče se ni pogovarjal z njo. Prišla je v združenje in prvič razkrila svojo zlorabo, njena potreba pa je bila podpreti sestro, ker je to, kar je ta prijavila, trpela tudi sama. Odločila se je, da poda kazensko ovadbo zoper očeta. Čeprav je njen primer zastaral, je bil to način, da je podrobno opisala dejanje, ki je bilo zagotovo zelo podobno, če že ne povsem enako dejanju, ki ga je trpela sestra.

In v kateri fazi je zdaj zadeva?

Tega ne vem, vem le, da imata kazensko ovadbo tožilstvo in tudi policija. Poleg znane žrtve je lahko žrtev namreč v vsakem razkritem primeru še več. To seveda ne pomeni, da ni kriminalistov, ki bi znali opraviti svoje delo. Takih si seveda želimo še več.

Po drugi strani pa zoper duhovnike, ki jih ima družba za visoko moralne avtoritete, teče že četrto sojenje, dva duhovnika sta pravnomočno obsojena, eden že sedi v zaporu ...

In prav je tako. Treba je vedeti, da Slovenija v primerjavi z Evropo ne more biti nekakšna zelena oaza, kjer zlorab, katerih storilci bi bili duhovniki, ni. Vsi, ki se ukvarjajo z otroki, imajo večji in lažji dostop do njih in dostopnost daje večje možnosti za spolne zlorabe. Poleg tega gre pri duhovnikih za izredno veliko zaupanje staršev in tudi otrok samih in za splošno prepričanje, da je v tej sferi vse izključno dobro. Otrokom je tu zato toliko težje, ker se znajdejo nasproti človeka, katerega besedi apriori verjamemo.

Ampak dostopnost do otrok je velika tudi v šolah in vrtcih, zakaj potem ni obsodb učiteljev in vzgojiteljev?

Eden od razlogov je zagotovo ta, da so pri nas v vzgoji in izobraževanju poklici zelo feminizirani. To sicer ne pomeni, da v teh institucijah zlorab ni. In tudi ne pomeni, da ženske ne morejo biti storilke spolnih napadov na otroke, imamo izkušnje tudi s takimi primeri. Ampak zagotovo jih je precej manj kot moških. Tudi sicer je preiskanost dejanj, kjer so domnevne storilke matere, še nekoliko manjša, saj matere lahko spolne zlorabe prikrijejo v svoja materinska opravila. Tudi odnos otrok je v tem primeru lahko drugačen, prizanesljivejši.

Kakšna so sploh razmerja v Sloveniji? Največ zlorab je znotraj družine, katere skupine storilcev sledijo?

Daleč največ zlorab se dogaja v družini, kjer so za to tudi najboljše možnosti. Na drugem mestu so osebe, ki so člani širše družine, in storilci, ki niso del družine, ampak so otroku znani. Slednji so recimo prijatelji staršev in izvajalci prostočasnih dejavnosti. Zavedati se moramo, da otroka večinoma zlorabi oseba, ki pozna razmere, v katerih otrok živi, in pozna otrokove potrebe. Ve, na katerem področju otrok čuti kako pomanjkanje. To pa je reža, v katero storilec vstopi in nadomesti ta primanjkljaj ter hkrati začne spolno zlorabo. Pred kakim letom smo recimo dobili informacijo ene od nevladnih organizacij, da sumijo nekega izvajalca prostočasnih dejavnosti, in mi smo potrdili, da njegovo početje zbuja sum, da gre za spolne zlorabe. Vendar niso hoteli razkriti njegovega imena in tako so nam telefonirali čez nekaj mesecev in nam sporočili, da so tega človeka opozorili in da je obljubil, da tega ne bo več počel. Prosim vas!

Podpirate register pedofilov, ki ga je prinesel novi kazenski zakonik?

Tudi za to smo se zavzemali. Gre za register v narekovajih, saj dejansko registra ni. Gre le za to, da se tem storilcem sankcije ne izbrišejo po določenem času, kar zakon predvideva tudi za nekatera druga kazniva dejanja. Nekateri pravni teoretiki so sicer dokazovali, da raziskave ne kažejo tolikšnega povratništva, kot se je prvotno menilo, in zato za tak ukrep ni potrebe. Jaz pa pač mislim, da je na prvem mestu varnost otrok. Če se je s tem, ko institucija, ki se ukvarja z otroki, lahko odkloni osebo, ki je bila obsojena za taka kazniva dejanja, zavaroval en otrok, je to dovolj.

Kaj vse sploh je spolna zloraba?

Spolna zloraba je zelo širok spekter spolnih vedenj, vsiljenih otroku. Gre za dejanja, ki prizadenejo spolno nedotakljivost otroka, od otipavanja, otroku vsiljene golote, spolnega govorjenja oziroma pripomb z namenom vsiljevanja pogovora o spolnosti, fotografiranja golote, prikritega ali odkritega opazovanja otrok na primer pri uriniranju in blatenju z namenom, da otrok čuti to kot pritisk, do poljubljanja na način odraslih, kazanja pornografije otroku, masturbacije pred otrokom itd. Storilci so vedno bolj prefinjeni, saj se zavedajo, da je možnosti za dokazovanje v teh primerih dosti manj. Žal pa se še vedno minimizirajo vse take oblike zlorab in nemalokrat se še vedno reče, »saj otrok ni bil posiljen«. Vsaka oblika spolne zlorabe, včasih celo najmanjši dogodki, izjemno prizadenejo otroke. Spolnih odnosov z otroki je v celoti pravzaprav malo, je pa to lahko zadnja faza spolnega zlorabljanja. In dolgotrajne spolne zlorabe vodijo tudi v to. Storilci so pripravljeni preudarno čakati na svojo priložnost, saj vsa dejanja vedno načrtujejo. Ta dejanja niso nikoli naključna.

Kakšno vlogo ima tu storilčev namen spolne zadovoljitve oziroma sama spolna zadovoljitev?

Pri nas je še vedno prisotno tudi razmišljanje, da spolne zlorabe ni bilo, ker storilec ni dosegel spolne zadovoljitve. To je preprosto grozljivo in kaže na popolno neznanje, nerazumevanje in povsem neprimeren odnos do otroka, ki ga potem v tej enačbi sploh ni. Govorimo o storilcu, namesto da bi o žrtvi. Govorimo o tem, kakšna naj bi bila potreba storilca, namesto da bi govorili o tem, kaj je doživljal in občutil otrok. Pa saj spolna zadovoljitev sploh ni element kaznivega dejanja spolnega napada.

To najbrž zaposleni v pravosodnih organih vedo ...

Očitno ne vsi, naj navedem primer, ko je tožilka zavrgla ovadbo, ker storilec ni dosegel spolne zadovoljitve: »Slačenje pred otrokom in kazanje spolnih organov je moč opredeliti kot dejanja, ki kakorkoli drugače prizadevajo spolno nedotakljivost osebe, ki še ni dopolnila 15 let, torej po 4. odst. 183 čl. KZ, vselej ob ugotovitvi, da je tako početje namenjeno zadovoljitvi storilčeve spolne sle pred otrokom. V ravnanju osumljenca, kot ga je opisala deklica in vsi, ki jim je sama ali pa njena mati o tem pripovedovala, tega namena ne zaznamo. Nesporno je, da je do dogodka, kot ga deklica opisuje, prišlo in je vedoželjna in zgovorna deklica izvedela, kar jo je zanimalo.« V času »dogodka« je bila deklica stara šest let. Glede tega se trudimo že leta in tudi številni tožilci so tako formulacijo nehali pisati v obrazložitve, vendar to še ne pomeni, da je pri nekaterih ni več v glavah. Če bi bila spolna zadovoljitev storilca pogoj obstoja kaznivega dejanja, potem ne bi bil obsojen nihče. Podobni problemi so bili, ali so še, trenutno nimamo izkušenj, prisotni tudi na sodišču. Leta 2006 je višje sodišče oprostilo obtožbe obdolženca, ki mu je bila s prvostopenjsko sodbo izrečena kazen dveh let zapora, ker bistveni element dejanja, ki ima za cilj spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona storilca, ni bil dokazan. Zoper to sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, toda njegova zahteva je bila zavrnjena. Upamo, da so se v treh letih stvari spremenile. Toda omenjeno tolmačenje je vsebovala že predstavljena sodna praksa v kazenskem zakoniku iz leta 1959.

Hočete reči, da smo pri razumevanju specifike spolnih zlorab še vedno v tistih časih?

Veliko se je spremenilo, toda še vedno občutno premalo. Otroci žrtve še vedno niso naša prva skrb, saj je skrb pogosteje bolj usmerjena na storilca kot na žrtev. Vse premalo se spoštujejo otrokovi občutki. Pri odraslih žrtvah, na primer pri žrtvah posilstva, je sprejeto razumevanje žrtve, da ji vsak, celo slučajni stik ali videnje osumljenca ponovno povzroči travmatična doživetja. Otrokom tega ne priznavamo. K nam je prišla deklica, stara 12 let, ki ni zmogla stikov z očetom; to je bila posledica spolne zlorabe, o kateri je spregovorila. Kljub njeni starosti in kljub pravici otroka do stikov in ne apriorni pravici staršev do stika z otrokom, je bila prisiljena v stik z očetom. Ker je bila ovadba o sumu spolne zlorabe zavržena, nihče ni spoštoval njenih potreb, njenih občutij, nihče ji ni verjel. Z namenom preverjanja njenih »pravih«, ne pa »naučenih« odzivanj je bila skoraj leto dni v institucionalni oskrbi, kjer naj bi strokovnjaki prišli do »resnice«.

Avtor: Peter Petrovčič

Vir: Mladina

Po poročanju BBC-ja, so mnogi otroci, stari 10 let in manj, postali žrtev organizirane trgovine z ljudmi, ki te otroke v Veliki Britaniji prodaja z namenom spolnih zlorab v skupinah, ki jih organizirajo pedofili.

Tisoči deklic in fantov naj bi bili ogroženi zaradi organiziranega trgovanja z ljudmi, kakorkoli, večina lokalnih samouprav v Angliji tem otrokom ne ponuja nikakršne strokovne pomoči. Po podatkih poročila 'Whose child now?' le 40 lokalnih samouprav od skupno 200-ih po vsej Veliki Britaniji nudi strokovno pomoč za žrtve spolnih zlorab. Polovico od teh upravlja organizacija Barnardo's, ki je samo v lanskem letu obravnavala več kot 1000 primerov spolno zlorabljenih otrok.

Pogoste grožnje

Martin Narey, izvršni direktor organizacije Barnardo's, je za BBC povedal, da organizirana spolna zloraba pogosto vključuje prestavljanje žrtve iz enega v drugo mesto. Več kot polovica žrtev je tako za nekaj časa pogrešanih. Pogosto se žrtve čez nekaj dni vrnejo domov, rekoč, da so bile pri prijateljih. Medtem, ko so od doma, so žrtvezastraševane, zato po prihodu domov ne iščejo pomoči. Po podatkih Lise Stacy, avtorice poročila 'Whose child now?'nekateri otroci celo verjamejo, da je moški, ki jih nagovarja z namenom spolne zlorabe, njihov fant. Nekatere žrtve potrebujejo več kot eno leto svetovanja, da dojamejo, da so bile dejansko zlorabljene.

Na Škotskem so odkrili otroke, ki so bili iz obrobja pripeljani v mesta. Nekateri otroci so bili tako premeščeni iz severnozahodne Anglije v London, oziroma iz Yorkshire-a v London ali Manchester.

Organizacija Bernardo's je objavila zgodbi dveh otrok

Imogen je organizaciji Barnardo's zaupala, da se je v varstvu, kamor je šla kmalu po svojem 12. rojstnem dnevu, spoprijateljila s starejšimi puncami, ki so pogosto na skrivaj zahajale k svojim fantom. Povedala je, da se je eden od moških, ki je bil veliko starejši od nje, začel zanimati zanjo in da je deloval zelo zaščitniško. Iz tega razloga se je počutila zelo ljubljeno in zaželeno. V materialnem smislu ji je dal vse, kar si je zaželela, in ko je bila stara 13 let, ji je izročil ključe stanovanja rekoč, naj ga uporablja, ko ga bo potrebovala.

Nekega večera ji je bilo naročeno, naj se lepo obleče, ker gresta na zabavo. Odpeljana je bila v neko drugo mesto, kjer ji je bilo naročeno, da mora imeti spolne odnose z nekim moškim. Kot je kasneje povedala, se je videla v vlogi, ko ni imela izbire. Počutila se je krivo, saj ji je moški, ki ji je ukazal, kaj mora narediti, v materialnem smislu nudil vse, kar si je zaželela. Želela je zbežati, vendar jo je imel pod nadzorom, zato je bila prestrašena.

Organizacija Barnardo's pravi, da je bil moški, ki je zlorabljal deklico, aretiran, njeno življenje pa se je počasi postavilo na stare tire. Vrnila se je v šolo in svoje šolanje nadaljevala na fakulteti.

Susan je bila stara 13, ko je njena mati umrla. S svojim očetom se ni dobro razumela, zato se je odselila in začela popivati. Nekega dne je spoznala očeta svoje prijateljice, ki je bil star 43 let. Plačeval ji je pijačo, v zameno pa dobil kar je hotel – jo zlorabiti. Nekega dne jo je peljal v stanovanje in ji naročil, naj spi z drugim moškim. Zavrnila je, vendar je bila kaznovana s tepežem, dokler ni popustila. Po podatkih organizacije Barnardo's je bil moški, ki jo je zlorabil, čez čas aretiran.

Colin Green, vodja organizacije za zaščito otrok v Angliji, je povedal, da spolna zloraba zajema široke oblike vedenja – od otrok, ki so bili zlorabljeni preko zvodnikov, do deklic, ki so bile zlorabljene v zameno za vožnjo s hitrim avtomobilom.

Urad za otroke, šole in družine je pred kratkim izdal nov vodič za okraje in vpeljal urade za preiskavo zlorab otrok na vse policijske enote.

Vir: BBC

Dostop do poročila Whose child now? >>